Islandija je edina država na svetu brez komarjev in praktično brez kač oziroma plazilcev na splošno. Sploh nima pravih gozdov, ker je celotna nad gozdno mejo! Enako velja za zelenjavo, saj uspevajo pravzaprav le kumarice (in paradižniki). Tukaj nimajo vlakov, pa tudi ne vojske in igralnic. Je ena skrajno redkih držav brez McDonaldsa, kar glede na kakovost lokalnih burgerjev ni čudno. Policija načeloma nima strelnega orožja in semaforji v Akureyriju imajo srčkasto obliko rdečih luči. Vse to že v teoriji jasno kaže, kako posebna država je, v praksi pa se to le še stopnjuje.
Tisto, kar Islandijo dela resnično posebno, je raznolikost, združena s samotnostjo prave divjine in bližine arktičnega kroga. To pomeni, da so dnevi v maju že res dolgi, poleti pa sonce komajda zaide. Zahaja pa velikokrat za oblake, saj je to dežela pestrega spreminjajočega vremena in močnega vetra. Večina turistov Islandijo zato obišče poleti, a kdor hoče videti pravo čarobnost, vključno s polarnim sijem in zasneženimi fjordi, mora biti za to pripravljen žrtvovati nekaj vremenskega udobja. Vreme je sicer na vsakih nekaj kilometrov in ur drugačno, zato je uporaba lokalnih specialnih vremenskih napovedi za lovljenje sonca ključna. Lahko pa tudi počakamo par ur, da se vreme spremeni samo.
Smučanje ima tukaj poseben čar. Na severu je nekaj manjših smučišč, med katerimi izstopata Siglufjordur in Akureyri (Hidarfall), a glede na to, da ni alpskih sten in gozdov (poraščene je manj kot četrtina celotne pokrajine) je smučljiv praktično ves otok in vsak hrib, od fjordov na severu do pobočij nad prelazi Oxnadalsheidi in Brattabrekka ter seveda posamezni ledeniki, vključno z največjim Vatnajokullom na jugu. Bistvo Islandije je zato turna smuka, pri čemer vrhovi niso visoki, višinska razlika vzpona pa je. Za bolj iznajdljive je zato tudi konjska smuka, za premožne pa seveda heliski ali »sail&ski«. Obvezno doživetje je seveda smučanje v morje, kjer med boljšimi ali vsaj bolj obiskanimi možnostmi izstopata Mulakolla in Ilvidrisknjukur.
Ker led pokriva več kot desetino otoka, je jasno, da je voda ena od večjih značilnosti. Slapovi so čarobni tudi, če jih le gledamo. Še posebno Seljalanosfoss, ki omogoča doživljanje pokrajine dobesedno skozi (izza) njega, in pa mavrični Skogafoss sta kar nekako zaščitni znak juga Islandije. Skrajni kajakaši bodo uživali na mnogih preostalih slapovih ali brzicah, a tudi amaterski ljubitelji veslanja imamo tukaj fascinantno možnost veslanja med ledenimi odlomi v jezerih ali lagunah pod ledeniki. Lahko pa se temu prepustimo le turistično in si s turističnih ladjic ogledamo še kite.
Vožnja! Vlakov ni, organizirani prevozi so omejeni na turistične destinacije, za motorje je prehladno in premokro, tako da je za doživetje Islandije v vsej čarobnosti nujen avtomobil. Še najbolje terenski. Otok sicer obkroža bolj ali manj obalna asfaltirana cesta, v dolžini več kot 1300 kilometrov, a najboljše stvari so kot običajno skrite. In z izjemo ceste F35 je prečkanje notranjosti otoka resno terensko doživetje, rezervirano za poletje, in resne terence, ki zmorejo prečkanja rek in zaplat snega. Pri tem se je treba zavedati, da je odplavljen avtomobil poleg zaradi vetra odtrganih vrat edina stvar, ki je nobena zavarovalnica ne krije.
Pokrajina je čarobna. Tu se res ne počutiš kot doma, ker v kraje, kjer se počutiš kot doma, v bistvu ni najbolj smiselno potovati. Tu pa resnično začutiš tisto sanjavost ali kar sanje, ki pridejo z daljavo in drugačnostjo, pa naj gre za vulkansko pokrajino, fjorde ali le neverjetne barve in samotnost divjine. Kar se narave tiče, je Islandija vsekakor obljubljena dežela. Tisto, kar krni idealnost, je povprečje deževnih dni in cene. Stroški bivanja tako, kar se tiče hrane kot spanja ali goriva, so visoke, ampak v resnici to ni težava Islandije, ampak plače obiskovalcev. Za spanje svetujemo airbnb, za hrano lokalne trgovine, za gorivo pa ... Klinc, za užitek vožnje po pokrajini, ki se popolnoma spremeni vsakih nekaj deset kilometrov, je vredno plačati.
In še nekaj je vredno početi tukaj. Jahati. Konji, izključno islandske pasme, so zaščitni znak otoka. S svojo posebno mešanico majhnosti in vzdržljivosti, prijaznosti in samostojnosti, ljubkosti in trdoživosti ter dodatnimi hodi, med katerimi izstopa tolt, so eden boljših načinov doživljanja dežele. Večdnevne ture v sedlu skozi najbolj nedostopne predele otoka so nekaj resnično posebnega. Ne pozabimo, da jih lokalci izven urbanih predelov še vedno uporabljajo tudi za transport. Konjev je sicer tretjino toliko kot ljudi. Teh je na 100.000 km2 velikem otoku le 300.000. Populacija je tako majhna, da na zaprtem področju prihaja do že genetskih težav. A to nikakor ni težava za nas, ki na otok pridemo le po divje spomine in nove sanje.
Še konkreten predlog, kako v čim manjšem času do popolnosti izkusiti in doživeti ta poseben otok – šest dni s šestimi področji in predvsem aktivnostmi:
1. dan – jug – turizem: letališče, slapa Seljalanosfoss & Skogafoss, plaža Reynisfjara & ostanki letala DC3, vožnja na vzhod
2. dan – »vzhod« – veslanje: s kajakom po ledeniški laguni Jokulsarlos, ledeniška tura, vožnja na zahod
3. dan – zahod – jahanje: vulkan Snaefellsjokull, gora Kirkufjell, krater Grabrok, jahanje pri Blondusu ali Haganesu
4. dan – sever – smučanje: turna smuka nad Siglufjordurjem in vijuganje po smučišču Akureyri, čakanje na polarni sij
5. dan – notranjost – offroad: terenska vožnja preko notranjosti Islandije po F35, Geysir & Kerid krater
6. dan – civilizacija – plavanje: ikonični bari in cerkev v Rejkjaviku, namakanje v Blue lagoon, letališče
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV