Impozanten tritisočak, na katerega lahko pride (skoraj) vsak

Najprej nas cesta dvigne do prelaza Pordoi 2239 metrov nad morje, od tam pa vrtoglava nihajka na 2950 metrov, s čimer prihranimo 600 višincev. Od tam je vse kot na dlani – ne moremo zgrešiti vršnja piramide najvišjega dela skupine Sella, ki se kot gigantska večkilometrska trdnjava dviguje nad dolino med Corvaro, Arabbo, Selvo in Canazeijem. Proti vzhodu se spustimo (v okviru smučišča) do škrbine s kočo (kjer se priključi pot s prelaza Pordoi) in nadaljujemo še 400 višinskih metrov bolj ali manj v koloni ter po jugozahodnem razu vršnje piramide na vrh.

Nam najbljižji (manj kot 80 km zračne razdalje od meje) lahko dostopni tritisočak je sicer Baumbachspitze nad smučiščem Moelltal, kjer nas sedežnica pripelje tik pod vrh. Na Klein Matterhornu nas naprave odložijo 3883 m visoko, kar je največ, kamor bomo brez truda prišli v Evropi (precej bližje na Hinterer Brunnenkogel nad Pitztalom pa tik pod vrh 3.440 m). Na koncu koncev nas na sosednji Marmoladi gondola potegne 3265 metrov visoko tik pod Punto Rocco, iz Cortine d'Ampezzo pa na Tofano di Mezzo 3244 metrov nad morje. Toda Piz Boe je zanimiv prav zato, ker nanj vendar ne pridemo v visokih petkah, ampak se moramo malce pretegniti, ne zahteva pa znanja plezanju podobnih veščin.

V globalnem smislu sicer lahkotni tritisočak (na videz) izgubi pomen, glede na ceste, ki nas na zahodni polobli pripeljejo na štiritisočak in južneje celo na pettisočake (če o Himaljaskih prelazih sploh ne govorimo). Ampak finta Piz Boa ni le v lahkotnosti, ampak v res čarobnem okolju Dolomitov, sredi katerih kraljuje in marsovskemu mikrosvetu na pristopu. Ampak prav zato privablja tudi druge ljubitelje gora. Toda če gremo izven poletja, se zna zgoditi, da na vršnjem vzponu celo ne bomo stali v vrsti, ampak saj to v teh instagramovskih časih velja tudi za Triglav.

Seveda ne pozabimo še na preostale poslastice Dolomitov: z motorjem pod Tri Cine, s kolesom na Cinque Torri in s smučmi z Marmolade: