Peru: posebna dimenzija naravnih in zgodovinskih skrajnosti

Peru je izjemno kontrastna dežela, "ujeta" med peščene sipine in večno zasnežene vrhove Andov, med valove oceana in neskončno zelenje džungle. Zato ponuja prav tako raznolike možnosti potovanj, doživetij in aktivnosti. Sam sem jih skušal nanizati med današnjo prestolnice Limo in nekdanjo prestolnico inkovskega imperija Cuscom, z vključenima najbolj prepoznavnima znamenitostma Peruja: črtami v Nazci in Machu Picchujem.

Možnosti zabavnih in malce "adrenalinskih" dejavnosti se začnejo že v Limi. Najbolj adrenalinsko, a zaradi visoke stopnje kriminala lahko tudi resno nevarno, je pohajanje po drugi strani zloglasnega "zidu sramu", ki loči revne predele mesta od bogatih. Sicer pa je obala prestižne četrti Miraflores raj za romantično jadralno padalstvo in deskanje na valovih, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga prestolnica na svetu. A vrhunec »funsport« doživetij je 300 kilometrov južneje po Panamericani - pri Ici. Idilična oaza Huacachina na videz ne sodi v precej neugledno okolje tega dela sveta in je nekakšna "žurerska" oaza zahodnega sveta, locirana ob jezero, obdano z ravno prav strmimi sipinami za (poleg vožnje po pesku) najbolj popularen tukajšnji šport - deskanje po pesku.

A kdor hoče več, mora še 150 kilometrov naprej. Pri Nazci je možno deskati z najvišje peščene sipine na svetu, ki se pne dva kilometra nad morjem. Vzpon tako visoko po sipkem pesku je že sam po sebi nekajurno doživetje, a tisto, po čemer je dobila Nazca svetovno prepoznavnost, so črte v puščavi. Velikanski, tudi stometrski liki, rezbarjeni v tla, ki bi naj bili odprti templji nekdanje civilizacije, čeprav kakšni še vedno verjamejo, da naj bi bili pristajališča za vesoljske obiskovalce. Ker so zares vidni šele iz zraka,  ponujajo tudi adrenalinski izziv. Polet nad njimi namreč zaradi nenehnega vetra z morja in turbulenc nad puščavo, ki na robovih prehaja v džunglo, velja za najskrajnejši komercialni let na svetu. Vrtinci vetra skupaj z zračnimi žepi se namreč dobesedno poigravajo z majhnimi letali, ki ob tem seveda izgubljajo vzgon. Morda se razmere najlažje pojasni s podatkom, da med šestimi potniki nikogar več niso zanimali liki v puščavi in da je celo naš pilot med povratkom na letališče skoraj bruhal.

A če že govorimo o "potovalni" slabosti, je Nasca odlično izhodišče tudi za to. 650 kilometrov ceste do Cusca je nekaj, kar se težko doživi kjerkoli drugje. Večinoma odličen asfalt s kar nekaj prelazi nad 4000 metri in več ovinki, kot jih povprečen voznik prevozi v celotnem življenju, ponuja več kot 12 ur nepozabne vožnje v relativni samoti čarobnih Andov. In čeprav je Cusco spektakularen že sam po sebi, je predvsem izhodišče za obisk Machu Picchuja. Obisk najbolj ohranjenega simbola inkovskega kraljestva (saj ga španski osvajalci niso našli in predelali v cerkve) je drag, z zapletenim dostopom, ki vključuje obvezni vlak ali večdnevno peš odisejado po Camino Inka-inka trailu, a vreden truda. Še posebno, če ga zaključimo z atraktivnimi 260 višinskimi metri vzpona po vrtoglavo strmih stopnicah na Lunin tempelj. Dvatisočak Huayna Picchu namreč ponuja ne le najboljši pogled na Machu Picchu, ampak tudi osebno doživet vpogled v življenje in rituale Inkovske civilizacije. Glede na to, da lahko »športamo« praktično kjerkoli na Zemlji, je verjetno to tisto najbolj bistveno pri obisku Peruja.