Pedro Acosta – bodoči kralj motoGP?

19-letnik se je sprehodil skozi nižje razrede in osvojil dva naslova prvaka v svojih prvih treh letih dirkanja v motociklističnem prvenstvu, kar ni uspelo še nikomur. In če je kdo ob njegovem emocionalnem bruhanju ob osvojitvi lanskega naslova v srednjem razredu podvomil, da je iz pravega testa, mora letos pomisliti še enkrat. Še posebno po tem, ko je že na drugem prizorišču v kraljevem razredu stopil na stopničke kot najmlajši v sodobnem dirkanju in tretji najmlajši v zgodovini. Rossiju je uspelo to na četrti dirki, Marcu pa na prvi, a sta bila starejša. Marc je sicer na svoji drugi dirki med elito že zmagal, Rossi pa je moral čakati na deveto (prvih dveh pa sploh ni končal). 

A primerjave s prvimi dirkami Rossija in Marqueza v kraljevem razredu ne vzdržijo, saj sta oba tedaj sedela na najboljšem tovarniškem motociklu (in Marc je tudi veliko raje padal kot Pedro pri iskanju meja novih motociklov), predvsem pa so bili tedaj motocikli precej bližje tistim v srednjem razredu kot danes. Pedro se mora letos po prestopu iz moto2 privaditi ne le na dvakrat zmogljivejši stroj, ampak vse aerodinamične dodatke in predvsem delo z vsemi gadgeti in nastavitvami – od elektronike do višine zadka, pa tudi na obrabo gum, ki v srednjem razredu ni tako velika težava. In vse to opravlja z odliko!

Acosta je že prvi dan svojih prvih testiranj v Sepangu s 300-konjskim GasGasom postavil najboljši čas, a tam so manjkali dirkači Ducatija, KTM-a in Aprilie. Toda obet je bil tako velik, da so morali tako on kot njegovi šefi miriti novinarje, naj ne pritiskajo s pričakovanji. V polni konkurenci je testiranja zapustil z devetim časom kroga. Na prvi dirki v Katarju pa je v neposrednem dvoboju ugnal osemkratnega svetovnega prvaka, se prebil na četrto mesto, a na koncu ugotovil, da mora pridobiti občutek za obrabo gum, in dirko zrelo končal na obeh kolesih med najboljšimi desetimi.

Zrelost kaže tako z nastopi pred kamero kot pri delu z mehaniki, pa tudi neagresivnimi prehitevanji. Čeprav mu je tu treba priznati tudi pogum in predrznost, ki sta pravzaprav nujna za vrhunske dosežke. Dirkače, ki jih je še lani lepil na steno kot idole, letos brezkompromisno napada in prehiteva. V Portimau je glavno dirko končal pred obema moštvenima tovarišema iz tovarniške ekipe, uspešno pa neposredno obračunal z najboljšima dirkačema minulega in sedanjega desetletja Marcom in Peccom. Kot je rekel sam: prvo prehitevanje Marqueza v Katarju je bilo kot izguba devištva, odslej bo šlo vse veliko lažje, bolj sproščeno in brezkompromisno.