Končala se je motociklistična sezona, ki je postregla s kar nekaj pretresi

Prvič v sodobni zgodovini MotoGP-ja (po Rossiju 2001) je svetovni prvak postal član netovarniške ekipe. Jorge Martin je držal obljubo iz Valencie lani, kjer je izgubil boj za naslov, da ga bo osvojil letos. Pri Ducatiju pa so držali obljubo, da ne bodo uporabljali moštvenih ukazov in Martina ne bodo prikrajšali za tehnične komponente. Glede na to, da so rdeči iz Bologne ponovno osvojili vse, kar se je dalo, bi bil to nepotreben madež na prvenstvu, kjer se jim je zmaga izmuznila le na dirki za veliko nagrado Amerik. Res se jim bo sedaj številka ena izmuznila na Aprilio, a vprašanje je, če jo bodo tekmeci iz Noala v novi sezoni zmogli obdržati.

Dvakratnemu prvaku Francescu Bagnaii pa se je enica izmuznila predvsem zaradi nekaj nepotrebnih napak in preanalitičnega pristopa. Niti enajst zmag na nedeljskih dirkah v sezoni, kar je več kot polovica (in zgodovinsko gledano manj le od Marqueza, Rossija in Doohana) mu ni pomagalo, da bi osvojil naslov prvaka. Predvsem zaradi slabšega dirkanja na sobotnih sprintih in nasploh počasnejšega začetka dirkaškega vikenda ter zapletanja v dvoboje z bratoma Marquez v Portimau in Aragonu. Nepričakovani zdrsi prednje gume, katerih žrtev je bil tudi on, pa so ob povsem do meje pripeljanem motociklu, brutalni aerodinamiki, ki obremenjuje prednje kolo in zmanjšuje povratne informacije (občutke) ter omejitvami pri tlaku, postale kar stalnica prvenstva. 

Jorge Martin je bil letos manj zaletav kot lani, se potrpežljivo zadovoljeval z drugimi mesti in le dvakrat padel (obakrat v vodstvu) ter enkrat sprejel neumno odločitev o menjavi motocikla v rahlem dežju Misana. Sicer pa je sezono taktično in vozniško odpeljal odlično. Le tri zmage za veliko nagrado so bile dovolj za naslov prvaka z desetimi točkami prednosti. Tri zmage je letos dosegel tudi Marc Marquez, ki je po vseh težavah s poškodbo in vse manj konkurenčno Hondo zamenjal tovarniški sedež pri japonskem gigantu za poltovarniškega na lanskem Ducatiju ter se po več kot tisoč dnevih vrnil do zmag. Obenem pa v marketiškem dvoboju za tovarniški sedež na Ducatiju 2025 ugnal Martina, kljub temu da je Jorge prevladoval preko celotne sezone.

Prihodnje leto se bo poleg Marca Marqueza v rdečem usnju treba navditi predvsem na Martina in Bezzechija pri Apriliji, Bastianinija in Vinalesa pa v KTMu (Tech3). Predvsem pa na novo ekipo Yamahe – Pramac z Oliveiro in Millerjem ter na njihov V4 pogonski sklop, ki ga razvijajo. Pa še na nove tri obraze med elito: prvak srednjega razreda Ogura prihaja v satelitsko ekipo Aprilie, zvezdnik zaključka lanske sezone moto2 Aldeguer bo zasedel Marcov sedež. Tajski dirkač Čantra pa kljub povprečnim rezultatom v srednjem razredu kot predstavnik močnega trga prihaja v poltovarniško moštvo Honde. Navaditi se bo treba tudi na nov logo motoGP, ki gre v korak z novim lastništvom svetovnega motociklističnega prvenstva, ki ga prevzemajo lastniki F1. V prihodnji sezoni žal še ne bo nove prednje gume, bo pa predvidoma nekaj novih dirkališč.

Kako močan in pomemben je tajski trg, kaže tudi koledar za prihodnjo sezono, ki se bo namesto v Katarju začela v Buriramu (po četrt stoletja bo ponovni start v Aziji), tokrat že konec februarja. Indija bo morala kot izjemno pomembno tržišče z 200 milijonov dvokolesnih prevoznih sredstev po vseh predvsem finančnih zapletih počakati na vrnitev še eno leto, se pa vrača dirka na ikonični stezi v Brnu. V prihodnji sezoni bi se naj dirkalo tudi na Balatonparku, a na dokončno potrditev tega, da bo Slovenija dobila še eno dirko v naši neposredni bližini, in to na Madžarskem, bo treba še počakati. Podobno velja za Argentino, tako da kljub načrtovanim 22 prizoriščem in 44 dirkam v sezoni 2024 morda vse vendarle čaka enako dolga sezona kot letos.