Mala šola deskanja na snegu

Za začetek je najpomembnejša ugotovitev, katera noga je vodilna. Spredaj je tista, na katero se ujamemo med izgubo ravnotežja. In dobro je vedeti, kakšnega deskanja si želimo: prosti slog ali alpski. Za učenje so primernejše mehke vezi in deske prostega sloga, za vožnjo po trdih urejenih progah pa seveda trda alpska oprema, sicer ne bomo karvali, ampak se dričali. Koti vezi za vožnjo (tu ne opisujemo skokov na "bigairu" ali v snežnem kanalu) morajo biti vsaj malo v smeri vožnje (pri trdi opremi pa precej). PS: na vlečnici in sedežnici se vozimo z odpeto zadnjo nogo, in kljub temu, da smo začetnik (ali pa še posebej zato), pazimo na svojo varnost in varnost okolice. 

Še preden se "spopademo" z zavoji, je potrebno ogrevanje! Predvsem zapestja so, če med drsenjem zagrabi spodnji robnik, na udaru. Splača si vzeti čas za prilagajanje na desko: poganjanje z odpeto eno nogo po ravnini, podrsavanje z zapetima obema nogama (da se udomačimo na nemoč premikanja nog) in vadimo padanje (z znižanjem težišča). Pa seveda tudi vstajanje. Na klancu je prva vaja bočno drsenje, kjer se naučimo nadzorovati hitrost z obremenitvijo robnika in paziti, da v sneg ne "zagrabi" spodnjega robnika. Med tem ugotovimo, da deska zavije na tisti strani, kjer je obremenjena – na strani obremenjene noge zavija proti vpadnici, kar izkoristimo za poševno drsenje in prvi zavoj. 

Za prvi (osnovni zavoj) izberemo čim bolj položno progo, saj strah onemogoča njegovo izvedbo. Obremenimo prednjo nogo (gledamo vedno v smer, kamor želimo), zasukamo ramenski obroč, počakamo, da se deska poravna z vpadnico, znižamo težišče, razbremenimo in z obremenitvijo mišic – rotacijo bokov (oddrs zadnje noge ne velja:) ter prenosom teže s pete na prste (ali obratno) zavijemo. Pri tem je treba biti potrpežljiv, saj deska potrebuje nekaj časa da sledi telesu, predvsem pa paziti, da zaradi strahu med vožnjo naravnost ne "zlezemo" nazaj. Ob obremenitvi zadnje noge namreč deska neobvladljivo pelje naravnost. Prav tako ne smemo nagniti deske (s kolenom), saj bo zapeljala po robniku, na kar na tej stopnji še nismo pripravljeni.

Nadaljevanje gre v tri smeri: v karving, prosti slog in "freeride". Ker v Sloveniji načeloma nimamo metrov pršiča in ker imamo le en pogojno delujoč park za prosti slog, bomo tu predstavili največji užitek, ki ga lahko deska prinese – karving (ki je navdihnil tudi smučarsko revolucijo). Ker gre za osnovno šolo, ne bomo šli v podrobnosti. V osnovi deska pelje po robniku sama, samo pravilno enakomerno mora biti obremenjena in seveda nadzorovanja. Obremenitev, razbremenitev in prenos teže so ključni "trik" za premik z enega robnika na drugega. Pri tem je treba biti pozoren, da so boki in ramena poravnani v isti ravnini in obrnjeni proti smeri vožnje (brez rotacije in zaostajanja zadnjega ramena). 

To so le najosnovnejši napotki, ki olajšajo učenje, če se trmoglavo odločimo, da se bomo z robnikom in gravitacijo bojevali sami (pri tem seveda pazimo, da izberemo primeren teren in predvsem sneg). Ta pot je vsekakor polna dogodivščin in veselja ob napredku, a dolga in boleča. Pa tudi tehnika vožnje, ki jo usvojimo na ta način, običajno ni prava in ne dopušča zares užitkarskega nadaljevanja. Zato vsekakor priporočamo, da vsaj osnovno šolo opravite z licenciranim učiteljem. Menda je sedaj šola deskanja precej lažja kot tista, ki smo si jo pred desetletji zamislil z Johanom in Černetom :)