Nepozabna vožnja, ki požene kri po žilah

Klinasta oblika Lamborghinija je že sama po sebi ikonična in dovolj zgovorna, a pri dirkalni različici Super Trofeo je vse to na steroidih. Klinast nos je v bistvu ena velika luknja za pretok zraka, ki skuša hladiti dogajanje v osrednjem delu avta, zadaj pa je surealni kaos difuzorjev, spojlerjev in izpušnih cevi, ki dobesedno bruhajo ogenj. In v notranjosti ... Tu ne sediš v avtu, ampak si del njega. S hrbtom se naslanjaš na več kot šeststoglavi hlev – ne konjev, ampak bikov iz Sant'Agate Bolognese, ki jih čutiš ne le v drhtečem telesu in ušesih, ampak na dnu duše! Noge imaš med prednjimi kolesi, da se ti zdi, da z njimi čutiš asfalt, s katerim sicer obupno skušajo držati stik več kot trideset centimetrov široke zadnje gume. Ja, v dirkalni različici je pogon preko sekvenčnega menjalnika speljan le zadaj!

In potem je tu zvok! Ne zvok, ampak bučanje tromb. Vse tisto, kar se dogaja v hrumenju desetvaljnika za hrbtom in uspe preglasiti bučanje misli v glavi, ki tako ali tako komaj sledi dogajanju v vozilu. To se namreč premakne v treh sekundah do sto in devetih do dvesto kilometrov na uro. Zdi se, da se možgani utapljajo v adrenalinu in dopaminu, napol med občutki samovšečne vzvišenosti in zgroženega strahospoštovanja. In to ne samo pri pospeševanju, ampak lahkotni vodljivosti v ovinkih, dirkaškem oprijemu gladkih gum in tudi ustavljanju, kjer petnajstpalčni zavorni diski, večji od celotnih koles marsikaterih manjših avtomobilov, trpijo podobno kot atmosferski 5,2-litrski desetvaljnik.

Seveda lahko električni avti pospešujejo siloviteje, a smisel dirkalnikov je daleč onkraj pospeškov. Električna mikrovalovka tudi hitreje speče zrezek, ampak tisti na žaru je veliko slastnejši in zadovolji vsa čutila, ne le poteši lakoto ...  Z desetvaljnikom za hrbtom pa tukaj čutiš zapuščino vseh generacij, ki so na meji tehničnih čudežev iz desetletja v desetletje izboljševali motor z notranjim zgorevanjem (brez turbinskih dodatkov), da se sedaj vrti onkraj osem tisoč vrtljajev in ti boža dele duše, za katere si že pozabil, da jih imaš. To je avto, ki ga je nujno treba peljati, dokler tehnološki biser V10 zasnove ne izgine zaradi neumnosti in pohlepa vladajočih birokratov, kapitalističnega malikovanja marketinga nad realnostjo in tehniko ter seveda nerealnega izgovarjanja na zeleni prehod. 

Huracan je že tako eden zadnjih preostalih desetvaljnikov na planetu, poleg tovornjaškega pickupa Forda Tritona in superbutičnih nehomologiranih McLarna Solusa GT ter De Tomasa P900. Izumirajoča vrsta pogona, ki je prava simfonija hitrosti, ki daje več moči kot V8 zasnova, brez glomaznosti dvanajstvaljnika, od katerega je tudi agresivnejša. Spomnim se na veselje za volanom desetvaljnikov – v nekdanjem RS6 in M5 (in niti ne toliko v S8 ali Tuaregu TDI) in že pravega vzburjenja v LFA-ju in Carreri GT, a v Lamborghiniju je drugače. Že serijski Huracan me je presunil, ta četrtmilijonski dirkalnik, za katerega skrbi slovenski Lema racing, pa je vozniška poezija ... Ne pozabimo, legendarni in opevan Huracan STO je civilna verzija te rakete, ki je po časih na dirkališčih že zelo blizu supertruper različici razreda GT3.