Hrvaški dirkaški spektakel skozi oči Slovencev

In že tri leta se najzmogljivejši avtomobili in največji mojstri volana udarijo na cestah tik ob slovenski meji – na reliju po Hrvaški. Vsako leto se jim pridruži tudi kakšna slovenska posadka, letos kar tri.

Platak in Kumrovec se morda ne sliši tako prestižno kot Sisteron ali Col de Turini, a hitrostne preizkušnje hrvaškega relija so vse pomembnejše, saj reli WRC pri naših južnih sosedih dobiva status najtežje asfaltne dirke v prvenstvu. Najbolj zaželen pa je pri slovenskih gledalcih in dirkačih, saj je logistično in poznavalsko najbolj domač. In ne pozabimo, da je vsaj v organizacijskem smislu ob vseh slovenskih funkcionarjih na dirki tudi malce naš.

Letos so se s svetovno elito WRC-ja pomerili Rok Turk, Jan Medved in Aleš Zrinski. Šestkratni serijski državni prvak je sicer že imel izkušnje z Monte Carlom, Jan in Aleš pa pa sta se s tako velikim izzivom srečala prvič. Taka dirka je namreč finančno, logistično in tudi telesno, kaj šele rezultatsko, na povsem drugem nivoju. Dolžina relija in velikost finančnega vložka sta namreč do petkrat večja. Pomislimo, en sam dirkaški dan tukaj je za dva domača kratka relija.

Rezultatsko se seveda s tovarniškimi ekipami in dirkalniki WRC ni mogoče kosati. Že tako reli za svetovno prvenstvo predstavlja eno zadnjih možnosti v dirkaškem in siceršnjem športu, kjer amaterji lahko sodelujejo na najvišjem nivoju. A v nižjih razredih so Slovenci vendarle pustili nek pečat. Jan Medved je prvi dan presenetil z vodstvom v razredu RC4, Rok Turk je na koncu zmagal med t. i. nonpriority dirkači RC2 (sicer deseti v razredu in sedemnajsti absolutno), Aleš Zrinski pa je bil za las ob stopničke v masters cupu dirkačev nad 50 let.