Top ideja za nepozaben izlet po Dolomitih

Ja, seveda bi lahko šli z avtomobilom, avtodomom, kolesom ... A vseh ovinkov, ki polnijo ta del sveta, bi bilo tako kar malo škoda. Ne bom gledal v statistiko, a po občutku imajo Dolomiti največ ovinkov na kilometer in največ prelazov na gorsko skupino. Seveda so osrednji alpski prelazi višji in drznejši, ampak zato odprti le poleti in predvsem ne prav pred domačim pragom, kot so na primer Giau, Fedaia in Sella le dobrih sto kilometrov od naše meje. Predvsem pa kulisa dolomitskih gigantov zavija te ceste v čarobni paket vozniškega veselja in odpira brezkončne možnosti onkraj asfalta – od sprehodov do resnih feratarskih podvigov.

Glede na gore, doline in ceste, ki prepredajo Dolomite, je možnosti neskončno. Tu lahko preprosto voziš za nosom ali pohajaš po feratah z občutkom, da nikoli več ne boš videl ravnine. Mi smo tokrat izbrali najbolj klasično in za vožnjo iz Slovenije najbolj logično povezavo vzhod–zahod preko osrednjega dela med Ampezzom, Cortino in Canazeijem oziroma Ortisejem, ki ponuja tudi največje bisere ob poti: Tri Cine, Cinque Torri, Marmolado, Secedo ...

Cesta čez Passo Mauria je v razglednem smislu dolgočasna, a najbolj direktna in daleč najmanj prometna možnost. Severnejša varianta preko Saurisa je tako zavita, da je lahko tudi motoristom preveč, večja Dravska dolina in južna varianta ob robu Padske nižine pa sta v tem smislu nezanimivi. Nad Cortino d'Ampezzo se z jezerom Misurina (in bližnjimi Tremi Cinami) ter prelazom Tre Croci začne zares – razgledno, razburljivo, doživeto, veselo ... Žal poleti tudi nekoliko nagneteno. Za nekdanjim biserom Dolomitov, sedaj pa velikim gradbiščem pod Tofano se začne zares.

Prelaz Gaiu je poslastica ... Pozimi je izhodišče za fantastično turno smuko ob Cimi Ambrizzoli, poleti izhodišče za pohajanje po čarobnosti Novolaua in Averaua (s prijetno kratko zavarovano potjo na vrhunski razglednik), predvsem pa za sprehod med (in če smo plezalec: na) stolpe Cinque Torri. A že cesta sama po sebi je tu lahko dovolj: deset kilometrov z višinskim kilometrom gor in še malo več dol, preko petdesetih serpentin med sapo jemajočimi razgledi. Popolnost kvari gneča na vrhu prelaza in nekaj za Italijo izven naselij presenetljivih radarjev.

Uživali bomo na čemerkoli, razen seveda na čoperju. Tudi superšportni motocikel ne bo navdušen nad serpentinami, mi pa ne nad tako dolgo vožnjo z njim. Slečen okreten streetfighter bi bil najboljše orožje za te ovinke, a če se odločimo za večdnevno turo, seveda ni boljšega od potovalnih terencev, ki se v praksi tako vozijo po cesti in ne terenu. V tem pogledu se z Africo Twin ne more zgrešiti, sploh če jo polno natovorimo in si jo privoščimo z elektronskim vzmetenjem. A sedež motocikla lahko mestoma zamenjamo za kakšno žičniško napravo – med vožnjo na prelaz Fedaia, z gondolo pod vrh Marmolade, krepko nad tri tisoč metri, ki je dobra opcija, še posebej pozimi, za resen freeride preko severnega pobočja. A tudi doživljanje kraljice Dolomitov z obale jezera Fedaia in sedeža motocikla ni napačno.

Sellaronda. Beseda, ki smučarjem predstavlja enega od vrhuncev evropskega drsenja po snegu, v zadnjem času tudi kolesarjem in od nekdaj motoristom. Celoten krog pozimi predstavlja štirideset kilometrov smuke, poleti po cesti preko štirih prelazov pa petdeset kilometrov prelaganja motocikla iz ovinka v ovinek. Ikonične in edinstvene gondolce s prelaza Sella na Forcello del Sassolungo se lahko kosajo le z vrtoglavo nihajko s prelaza Pordoi na Sas Pordoi, ki odpre preprost dostop na tritisočak Piz Boe. 

Po krožni turi, ko se spoznamo s prelazi Sella, Pordoi, Campolongo in Gardena, se splača zaviti še v Ortisei pod Secedo, ki je kraljica instagramskih zgodbic o Dolomitih. Malo po zaslugi preproste dostopnosti z gondolami, malo zaradi zares osupljivih prizorov megle, ujete med skalne vršace nad travnatimi prostranstvi. Pred gnečo priporočamo pobeg proti zahodu za Pieralongio, če imamo čas, pa obisk severne strani te gorske verige na ikonični in idilični Geisler Alm.

O hrani običajno v teh potopisih ne razpredamo, ker so želje in možnosti posameznikov preveč raznolike, ker je možnosti preveč ali pa premalo (in jemo, kar imamo s seboj). A tokrat je smiselno izluščiti nekaj unikatnih možnosti. Dobesedno ob cesti: Berghaus passo Giau – na vrhu prelaza Giau je običajno nagnetena in precenjena kočura, a njihova verzija pice je nekaj, kar je vredno poskusiti, sploh če je to prvi postanek od doma. Utia La Tambra na vzhodni strani Sellaronde pod Campolongom pa je dobra možnost ob vrnitvi nazaj. S spatzli bianchi con panna & speck se tu ne da zgrešiti ...

Če zaidemo nekoliko od cest do Cinque Torri, na Secedo in pod Tri Cine pa so še tri možnosti. Baita Trier zahteva nekaj spusta in vrnitve nazaj na Secedo (zgornjo postajo gondole), a razgled in vzdušje odtehtata – sploh ker strežejo hrano tudi na razglednih ležalnikih pred kočo. Špageti so tu odlična opcija. Riffugio Lavaredo, pol urce od parkirišča pri Treh Cinah ali na tri četrt krožne poti okoli njih, je fantastična lokacija za štrudelj ali germknodel. Rifugio Scoiciatori (dostopen s sedežnicami izpod Giaua ali Falzarega) pa ponuja razkošen meni in še razkošnejši razgled na čarobne stolpe Cinque Torri.