Adrenalinska doživetja v dubajskem 'Disneylandu'

Res je, da Dubaj s trgovskimi središči, ki presegajo tisoč trgovin, s hoteli, kjer spimo praktično sredi akvarija ali v sobah za več kot tisočaka na noč, ponuja predvsem pasivna doživetja ob vedno toplem morju, a mi smo se ga lotili na bolj adrenalinski način. Izbrali smo doživetje hitrosti v prestižnem športnem avtomobilu, izkušnjo višine (nujno v mestu z najvišjo zgradbo na svetu), okus poletja z desko med umetnimi valovi, srh potopa z morskimi psi (in gledalci), občutek svobode in nemoči med vožnjo po peščenih sipinah in perverznosti v smučanju po snegu sredi žgočega poletja ...

Zgodovina razvoja Dubaja je epska, a močno idealizirana in še zdaleč ne le naftna. Že pred stoletji so v tem delu ob pastirjih in nabiralcih biserov gusarji sejali strah in trepet na strateško pomembnem morskem delu sveta in še pred odkritjem nafte bogateli z brezcarinsko trgovsko cono. Res pa je pomoč nafte in podnebja zakotne vasice na obali Perzijskega zaliva izstrelila na ekonomski in turistični zemljevid sveta in pomagala, da se je v le 50 letih razmeroma nepomembno mesto povečalo za že blizu petdesetkrat. Zgradili so prvi hotel s sedmimi zvezdicami, umetne (pol)otoke, vidne iz vesolja, najvišjo zgradbo na svetu in kopico infrastrukture Disneylanda za odrasle. In tako so redke iskalce pustolovščin v okoliški največji peščeni puščavi sveta v mestu zamenjali oziroma dopolnili milijoni razvajenih turistov.

A po drugi strani je to eno izmed redkih mest, kjer je prav sredi nebotičnikov, v hotelskem preddverju ali celo v hotelu samem mogoče doživeti kup adrenalinskih izzivov in resničnih pustolovščin. Nekoliko bolj instantnih, a še vedno pristnih. In prva stvar v kraju z najvišjo zgradbo na svetu je seveda izziv višine. Že turistični obisk Burdž Kalife nas pripelje pol kilometra nad tla, kdor želi več, pa ima možnost nekaj res norih ziplinov oz. spustov po jeklenici, predvsem pa lahko izkusi skok v tandemu tako nad Palmo kot puščavo, ki se težko meri s čimer koli, kar bi lahko turist kupil (razen morda tandemskih base skokov v Utahu).

Lahko pa se prav v središču mesta tudi potapljamo. V največjem nakupovalnem središču Mall of Emirates, pa tudi hotelu Atlantis, lahko zaplavamo med morske pse. Ja, vem, da je to sramotno norčevanje iz teh veličastnih bitij že zato, ker jih imajo zaprte v (sicer res velik) akvarij, a pri vseh kršitvah človeških pravic v tem delu sveta, še posebno Pakistancev in Indijcev, ki gradijo ta na videz bleščeči svet, je to morda tukaj še najmanjša težava. Doživetje je v osebnem smislu pristno in hitro pozabiš na gledalce onkraj stekla, saj te prisotnost tega velikega plenilca prevzame in dovolj osupne, da pozabiš na okolico. Doživetje je na neki način še bolj skrajno, saj pri potopu v odprtem morju morske pse redko doživiš tako od blizu, ker se z ljudmi ne ukvarjajo veliko.

Mojstrstvo ponujanja umetnega doživljanja tistega, kar že obstaja v naravi, pa ni le pri morskih pošastih, ampak tudi pri deskanju. Ker na morju ni vsak dan za deskanje primernih valov in to zahteva potrpežljiv trud, so paradoksalno prav sredi puščave pri Al Ajnu zgradili ogromen vodni park z brzicami in umetnim valom. Tako dober, da tam trenirajo mnogi najboljši deskarji in kajakaši, ki seveda izkoriščajo nam najbližje varno večno poletje. Tega v skoraj kalifornijskem slogu (če zamižimo pri tamkajšnjem slogu oblačenja) lahko doživimo tudi, če po obalnem delu mesta potujemo z rolko. Ob poplavah, ki si jih posredno kuhajo s svojim ozelenjenjem puščave, pa si lahko privoščimo še kak drugačen ekstrem ...

Superšportni avtomobili so sinonim Dubaja, saj se domači šejki kopajo v naftnem in turističnem denarju in ne varčujejo pri nakupu cestnih užitkov. In najem superšportnika nas pripelje vsaj za nekaj ur blizu doživljanja njihovega življenjskega sloga. A ne povsem, kajti v primeru naše prometne nesreče z domačini je tujec avtomatsko sokriv, poleg tega nenehni državni nadzor na cesti pomeni tudi na kilometer postavljene radarje, pri najemu pa ne smemo pozabiti, da so Arabci prebrisani trgovci in kavcija hitro ostane pri njih. A vse to pomeni le eno, še večji adrenalin med vožnjo, čeprav z izjemo tamkajšnjega dirkališča ne bomo doživeli veliko ovinkov.

Za pravo doživetje svobodne vožnje imamo na obrobju mesta in še posebno na jugu Emiratov v največji peščeni puščavi sveta sipine, a o tem več v drugem delu dubajske adrenalinske zgodbe – prihodnji petek, ko bomo poleg peščenih iskali še snežne užitke pri 40 stopinjah Celzija in razkrili, zakaj celo v Dubaju – ali še zlasti tam – ni vse zlato, kar se sveti ...