Volk v ovčji koži

Zaveš se, da si že pozabil tak občutek lahkotnega zabavnega vozniškega veselja. Današnji športni avtomobili, ki se večinoma uporabljajo bolj za poziranje kot za športno vožnjo, strežejo s 400-, 500-, 600-glavo konjušnico, ki pa je v prometu praktično neuporabna oziroma je elektronika v polnem obsegu sploh ne spusti z vajeti. Tale alpinka pa z vrstnim štirivaljnikom in 186 kilovati, toda le 1100 kilogrami in vsem pomembnim v zadnjem delu avtomobila, prinaša velik nasmeh na obraz in mravljince v desno stopalo. 

Avto je 'old school', če gledamo na pristni vozniški užitek, a vendar sodobnemu času (nova izpeljanka modela datira v leto 2017) primerno posodobljen in oplemeniten s sedemstopenjskim avtomatskim menjalnikom z dvojno sklopko ter elektronskimi angeli varuhi. Njegov glavni adut pa je majhna masa. Inženirji so varčevali pri vsaki malenkosti, zato armaturka ni razkošna, ampak ker avtomobil ni dnevna soba, je pomembno, da je razkošno vozniško veselje. In tega je v tej kabini na pretek. Lahkotnost vožnje in igrivost avtomobila ob ravno prav razburljivih zmogljivostih, da jim je še mogoče slediti in biti kos, sta fascinantni. 

Nima V6, V8 ali celo večje motorne zasnove, ampak le vrstni štirivaljnik z niti dvema litroma prostornine,  kakršnega ima renault megane RS. Turbina pomaga pridelati 250 zelo živahnih in tudi glasnih konjičev, ki vseeno 'sunejo' iz mirovanja do stotice v dobrih štirih sekundah. Toda pogonski sklop je tukaj postavljen sredinsko zadaj in poganja zadnji kolesni par. In to spremeni vse! Skoraj vse je za voznikovim hrbtom – od rohnenja motorja do sikanja turbine, pokanja iz izpušne cevi in škripanja pogonskih koles. Igrivost in živahnost, pa tudi ukrotljivost so zato zagotovljene.

Govorimo o športnem avtu, praktičnost pa ne gre v ta koncept – to je dvosed z zelo malo prtljažnega prostora in še manj odlagalnimi površinami, a po drugi strani je vendar bolj vsakdanje uporaben od mnogih 'hardcore' športnikov: je cenejši od konkurentov, ima relativno majhne mere, majhno porabo goriva in zasnovo, ki ni neudobna (prav nič trdo podvozje, kar pride na slovenskih cestah še kako prav). Zato ga lahko uporabljamo tudi kot prevozno sredstvo, namenjen pa je seveda uživanju v ovinkih alpskih cest (na kar cilja tudi ime alpine), kjer zares zaživi.

A zgodba tega avta, ki se je leta 1955 začela v delavnici Jeana Rédéla in se nadaljevala z znamko Alpine, ki je v lastništvu Renaulta, ima relativno žalosten zaključek. Izjemen 'old school' vozniški užitek in predvsem neverjeten zvok, ki ga iztisne 'običajen' pogonski agregat, bosta s to generacijo odšla v zgodovino. V prihodnosti namerava Alpine namreč izdelovati le električne avtomobile. A zmogljivost in lahkotna zabavnost vožnje zato ne bosta nujno manjši. Če bo proizvajalcem v prihodnost uspelo prenesti duh originalne A110, kot jim je uspelo v sedanjost, se lahko nadejamo nove razburljive igrače za velike fante.