Adrenalinski dan na slovenskem dirkališču

Steza pri Lendavi je sicer dolga le kilometer in njena širina ne preseže deset metrov, a kljub temu omogoča, da brez omejitev ob načeloma širokih izletnih conah vozimo na meji in damo duška svojim hrepenenjem, hormonom in adrenalinu.

Lindauring pri Petišovcih ima devet ovinkov: štiri desne in pet levih. Večina je počasna, startno-ciljna ravnina, ki se blago zvije v desno, pa z dolžino več kot 300 metrov omogoča hitrost do 230 km/h. Konfiguracija steze z dvema 180-stopinjskima zavojema na koncih dirkališča in s počasnejšim delom nasproti startno-ciljne ravnine nekoliko spominja na nam domač (v resnici pa seveda hrvaški) Grobnik, le da je dirkališče pri Lendavi počasnejše. Steza je zato varnejša, žal pa ne omogoča vrtoglavih hitrosti in izpeljave resnih dirk. Tako je videti krog izza krmila honde hornet:

V osnovi bi ta steza morala biti veliko daljša, kot del projekta Petrolije, preden je ta kot vsi ostali dirkaški projekti v Sloveniji propadel. Zdi se, da je ta uspel le zato, ker ga je v svoje roke vzel en sam človek, kupil zemljišče, uredil birokracijo, nabavil delovne stroje in vse (razen asfaltiranja) postoril sam. Čaba Lazar, nekdanji spidvejist, je tako uresničil svoje sanje, je pa zato dirkališče precej krajše in ne tako razkošno. Steza nima robnikov in stalnih garaž, tudi ne semaforja na startno-ciljni ravnini, a v resnici ni namenjena dirkam, je pa odlična za trening in zabavo. 

Za večino Slovencev je steza pri Lendavi sicer nekoliko oddaljena, a za štajersko-prekmurski konec odlična možnost, da vozniki izkoristijo zmogljivosti svojih motociklov povsem legalno in varno. Upamo pa lahko, da jo bo lastniku, kot načrtuje (kadar se ne ukvarja z inšpektorji, ki mu jih pošiljajo nevoščljivci), še uspelo dodelati! Pa seveda tudi, da v Sloveniji nekoč vendarle dobimo  večje dirkališče in ne bomo ena skrajno redkih držav v razvitem svetu, ki ne more organizirati resne (motociklistične) dirke!