Pozdravljena g. Homos! Izgubljen primer? Zakaj neki!? Človekova seksualnost (seksualno vedenje in seksualno poželenje) je ne samo nekaj čudovitega (Henry Miller je dejal: “Seks je eden od devetih razlogov za reinkarnacijo, ostalih osem je nepomembnih!”), ampak tudi nekaj pogosto zapletenega. Pomislite na primer samo na to, da nekatere ženske vsakič zlahka doživljajo serijo orgazmov, nekatere pa ga ne doživijo nikoli (čeprav bi ga po mojem morale, a to je druga zgodba). Ali na to, da lahko nekateri moški seksajo, kolikor časa želijo, nekaterim pa vedno prehitro pride. Ali na to, da nekatere pare mine veselje do seksa že pri petdesetih, nekateri (menda kar tretjina) pa redno seksajo tudi po osemdesetem letu. Ali na to, da je nekaterim dovolj en seks na mesec, drugim pa premalo en seks na dan. Nekateri so hiperseksualni, drugi (res samo en odstotek) aseksualni, povsem nezainteresirani za seks. In tako naprej. Del človekove seksualnosti je tudi tako imenovana seksualna usmeritev. Pri večini se ne spreminja. Z drugimi besedami: nekateri so vse življenje ali heteroseksualni, ali homoseksualni, ali biseksualni. Pri nekaterih ljudeh pa seksualnost in z njo seksualna usmeritev ni premočrtna in se spremeni ali spreminja, prej pri ženskah kot pri moških, vsaj po mojem. Ponavadi zaradi “moči ljubezni”. Če se spremeni “naravno”, če se kar zgodi, se je nesmiselno spraševati, zakaj se je zgodilo (Srbi bi rekli “Lezi i uživaj!”). Če se spremeni zaradi družbenih norm ali idealov (Napisali ste: ”Naj povem, da si nekoč želim svojih otrok”…, vendar tudi “Nisem sigurna, če si to želim, kljub temu, da se vsak dan pogovarjava o družini, prihodnosti ...”), kaj šele zaradi “materinega nenehnega teženja” z vnuki, pa to ni … to. Ni dobra podlaga za dolgotrajno srečo. Ste homoseksualka oziroma lezbijka? Ne … bi rekel, čeprav ste do let in pol nazaj imeli intimne stike in partnerske zveze le z ženskami, saj ste (že) leto in pol v ljubezenski zvezi z moškim. Lezbijke ne uživajo z moškimi (Napisali ste: “Z njim uživam in se čutim ljubljena, spolne odnose začiniva z igračkami, sva odprta ...”). Lezbijke ne pozabijo na ženske (Napisali ste: “In preden sem se sploh začela zavedati, je bilo eno leto naokoli…”). Ste postala heteroseksualka? Ne … bi rekel. Ker ste (šele) leto in pol v zvezi moškim, ker je vaš šele prvi moški, ker še vedno pogledate za ženskami, ker vas ženske še vedno vzburjajo, ker se zalotite, da med spolnim odnosom mislite na žensko. Mislim, da ste zelo verjetno biseksualna ženska, da bodo ženske ostale del vašega življenja, da vas bo prejkoslej spet zamikala ''nežna stran” in da se morate s tem sprijazniti. Med branjem vašega “problema” sem se ustavil v delu, v katerem pišete, da vaš partner, “opazuje ženske”, in sicer “res intenzivno opazuje”. Zakaj to počne v vaši družbi? Škoda, ker mi niste napisali, ali ve, ali ne ve, da ste bili pred njim samo z ženskami, ker bi potem lažje nadaljeval. Če ve, morda ali “testira” vašo ljubezen do njega in trenutno heteroseksualnost, ali pa vam želi namigniti na to, da ne bi imel nič proti, če bi se vama v postelji pridružila … ženska. Težko sodim, ker ne vem, koliko sta se, če sta se sploh, pogovarjala o vajini lezbični preteklosti oziroma in kako odkrito se pogovarjata o seksualnih željah (najbrž sta kar odkrita, saj ste napisali: “spolne odnose začiniva z igračkami, sva odprta …). Se vam kam mudi? Prav gotovo se vam ne bi smelo muditi, ko gre za tako prelomne ugotovitve, kot so družina in otroci in prav gotovo ne bi smele biti posledica tega, ker si vaša mati želi vnukov. Za vaše življenje gre, ne za njeno. Pa tudi za življenje tega moškega, ob katerem se počutite ljubljeno. Ne gre za “pravilne” odločitve. Pravilne za koga? Za vašo mamo? Za vašega pravega moškega? Za vas? V ljubezni in seksualnosti ni pravilnih odločitev. So pa odločitve srca in pogosto tudi telesa. Bolj praktične in hedonistične duše pravijo, da je najboljša seksualna usmeritev biseksualnost, ker lahko uživaš z obema spoloma, ne pa samo z enim kot heteroseksualni in homoseksualni ljudje. Morda je pa res. Ne vem, ker mene seksualno privlačijo samo ženske. Morda kljub moji domnevi, da ste biseksualka, to velja tudi za vas in je zveza s tem moškim res samo posledica poskusa podrejanja prevladujočim družbenim normam in idealom. Poskusite ne premlevati vsako noč, ampak se sprostiti in se prepustiti toku. In enostavno času dati čas in pustiti, da se razmerje s tem moškim razvije, kot se bo pač razvilo. Če se bo razvilo … Srečno!
Brane, pomagaj
Boji se, da jo bodo spet premamile ženske
Naj Vas prav lepo pozdravim iz nekoliko toplejšega Maribora. Bom kar iskrena in priznala, da sem to rubriko odkrila šele pred kratkim, ko sem se vrnila iz tujine. Mislim, da ste mnogim dvomljivcem/razočarancem ... odprli oči in jim, po mojem najljubšem stilu (direktno), povedali to, kar so verjetno sami v sebi že vedeli, pa tega niso znali realizirati. Ali pa ne. Ali pa ste zadevo premleli in ocenili iz več zornih kotov, se poglobili v vsako pomoči potrebno osebo in njen problem predelali bolj temeljito kot ta oseba sama (verjetno). In čeprav jaz sama pri sebi vem določene stvari in jih tako kot oni ne znam realizirati ... In čeprav sem zadevo predelala in razčlenila na prafaktorje, da bi se končno v življenju odločila pravilno in brez dvomov zaživela vsak dan ... Ne vem, kaj je dejansko tisto ''pravo'' oziroma tista ''magična oseba'', ki naj bi čakala prav vsakega. Stara sem nekaj čez 30 in ne vem, ali se upravičeno naslavljam kot homoseksualka; vedno sem imela tako intimne stike kot partnerske zveze le z ženskami, sedaj pa sem prvič (že leto in pol) z moškim. Ne vem, kaj se je zgodilo in ne vem, zakaj se je zgodilo, a se je. In preden sem se sploh začela zavedati, je bilo eno leto naokoli. Z njim uživam in se čutim ljubljena, spolne odnose začiniva z igračkami, sva odprta ... Problem nastopi, ko se med spolnim odnosom zalotim, da mislim na žensko in res imam slabo vest. Prav tako sem prvič z moškim doživela ''fazo'' ljubosumja, ker opazuje ženske (sicer res intenzivno opazuje). Mislite, g. Brane, da me to moti, ker tudi mene privlačijo? Ker se tudi jaz obrnem za žensko, ker me ženske vzburjajo? Ali je kriva moška družba za to, da nisem tako sigurna o sebi? (to je teorija nekaterih prijateljic). Zmedena sem in sploh ne vem, kaj točno naj vprašam in kako naj zaokrožim to zadevo, ki ji jaz 'pravim' problem. Nisem sigurna, če si to želim, kljub temu, da se vsak dan pogovarjava o družini, prihodnosti ... Ženske so vedno bile del mojega življenja in strah me je, da me bo spet bolj zamikala ''nežna stran.'' Naj povem, da si nekoč želim svojih otrok in morda me je ta želja pripeljala do mojega izbranca; v usodo sicer ne verjamem, a kaj če je to samo današnji ideal popolnih družinic in si tega ne upam priznati? Ali nenehno teženje matere, ki si tako nestrpno želi vnukov? Trenutno res ne najdem svojega notranjega mira in prvič sem se znašla v takšni situaciji, kjer lahko vso noč premlevam o pravilni odločitvi in do nje ne znam priti. Verjamem, da se boste potrudili in me poskusili vsaj malo potolažiti (kljub temu, da sem izgubljen primer). S spoštovanjem, Homos
KOMENTARJI (7)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV